Domačija Šturmajce
Nedaleč stran od Kanomeljsko-Ovčjaških klavž, v Gorenji Kanomlji v občini Idrija, stoji mogočna domačija Šturmajce, na kateri je v času razcveta domačije živelo preko 70 ljudi.
Dolina Kanomljice je pogreznjena med Vojskarsko in Krniško planoto v smeri tektonske prelomnice – znanega Idrijskega preloma. Kanomlja je bila prvič omenjena že leta 1335, ko je bilo zapisano, da je v vasi deset kmetij. Glede na njeno lego ob pomembni romarski in trgovski poti iz doline Idrijce čez Trnovski gozd na Goriško je velika verjetnost, da je bila ena izmed njih tudi samotna, a mogočna domačija premožnejšega kmeta, imenovana Šturmajce. Kot odličen primer ohranjene kulturne dediščine je bila leta 1986 zavarovana kot kulturni spomenik lokalnega pomena.
Okolica domačije s pripadajočimi poslopji, travniki, sadovnjaki in njivami, prav tako pa tudi notranjost domačije, so dobro ohranjeni in predstavljajo pomemben etnološki spomenik na tem območju. Nekdaj je samooskrbna domačija obsegala več kot 100 hektarov zemlje v celku, na začetku 20. stoletja pa se je posestvo začelo deliti. V Šturmajcah je pred prvo svetovno vojno živelo in delalo okoli 70 ljudi. V preteklosti so kmetijo sestavljale še hiše za gostove, pajštva, kovačija, mlin in zemljanke, ki jih danes ni več.
Domačija je ohranjena v prvotni obliki in naš namen je bil ohraniti domačijo pred propadanjem. Dandanes je zaščitena kot kulturni spomenik in si jo je mogoče ogledati. V njenih prostorih društvo izvaja razne aktivnosti, med drugim tudi razstave raznih slikarjev. Društvo že vrsto let poleg ostalih delavnic izvaja tudi delavnice peke kruha za šolske otroke. Otroci ob obisku izdelujejo tudi izdelke iz papirja, učijo pa se tudi igranja vovkalce.
Kanomeljske ali Ovčjaške klavže
Posebno doživetje za obiskovalce Kanomlje je ogled francoskih Ovčjaških klavž, ki so najmlajše izmed »slovenskih piramid« na Idrijskem.
Idrijski rudnik živega srebra je v vsem času svojega delovanja potreboval ogromne količine lesa za jamsko podporje, kurjenje žgalnih peči in parnih kotlov, pridobivanje oglja, gradnjo naprav ter ogrevanje stanovanj. Porečje Idrijce in njenih pritokov ima bogate gozdove. Do začetka 20. stoletja ni bilo ustreznih gozdnih cest niti prevoznih sredstev, zato se je za spravilo lesa v dolino uporabljalo plavljenje po naravnih vodnih poteh. Izjemno izpopolnjen sistem plavljenja po reki Idrijci in njenih pritokih je s pomočjo klavž neprekinjeno deloval od konca 16. stoletja do velike povodnji leta 1926, ki je podrla lovilne “grablje” v Idriji in v Spodnji Idriji. Vodne pregrade, za katerimi se je zbirala voda, imenovane klavže, so bile sprva izdelane iz lesa in kamenja. Po načrtih domačina Jožefa Mraka so jih leta 1767 na Idrijci in Belci ter leta 1772 na Zali nadomestile zidane klavže. V zadnjem letu Ilirskih provinc pod Napoleonovo vladavino (1813) so na Ovčjaškem potoku, znanem tudi kot Klavžarica, zgradili še Kanomeljske ali Ovčjaške klavže.
Služile so za zajezitev velike količine vode, do 120.000 m3 naenkrat, katere moč je odplavljala v dolino les za potrebe idrijskega rudnika. Na kamniti plošči je vklesan napis Sub imperio Napoleonis 1813. Kanomeljske ali Ovčjaške klavže, po dimenzijah primerljive z idrijskimi, imajo širino pregrade 32,6 m, višino pa kar 14 m. Ob plavljenju naenkrat so splavile po 1.500 m3 lesa do 8 km oddaljenih grabelj na Poklonu pri Spodnji Idriji. Lahko si predstavljamo trušč in grmenje po dolini Kanomlje vsako jesen, ko je bila »klavža« – splavljanje lesa po reki navzdol. Dograjene so bile leta 1812 kot zadnje zidane klavže na Idrijske, delovale pa so do leta 1912 – uradno so delovale natanko 99 let, nato pa so za skoraj stoletje utonile v pozabo.
Obnova Ovčjaških klavž se je začela leta 2001 in končala z izgradnjo male hidroelektrarne leta 2005. Obnova je potekala kot vzoren primer sodelovanja med gospodarstvom in kulturo. Pri obnovi klavž – tehničnega spomenika, so sodelovale Soške Hidroelektrarne in Ministrstvo za kulturo RS. Čeprav so bile obnovljene tudi klavže na Idrijci in Belci, imajo danes edino Ovčjaške ali Kanomeljske klavže zaprte odprtine v jezu, da ponovno delujejo kot vodna pregrada. Akumulacijsko jezero za pregrado daje vodo mali hidroelektrarni Klavžarica pod domačijo Reven. Jezero je danes dolgo skoraj 100 m in široko približno 50 m, kar omogoča zanimivo potapljanje.
Nedaleč stran se čez skalnate pečine spušča slap Ovčjak, ki v celoti meri 27 metrov. Divja narava in redko rastlinje, med njimi najdemo tudi jeglič, nam da vedeti, da je to območje še povsem neokrnjeno. Če se povzpnemo višje mimo Trahovega malna pod vojskarsko planoto najdemo vhod v povsem neodkrito Vovkovo jamo, v kateri se skriva veliko jezero.
V času Ilirskih provinc na začetku 19. stoletja so na območju Kanomlje nastale ene redkih ljudskih umetnin – freske z nabožno vsebino na pročeljih hiš. Takšne freske so bile izdelane pri Mohoriču in Jevanišu, katere so na kašči še vidne, kot tudi na hiši domačije v Šturmajcah. Freske na domačiji na Rovtu so bile odstranjene in so shranjene v Mestnem muzeju v Idriji. Veriga fresk na glavnih stavbah domačij, z motivom Višarske Matere božje se vleče iz Idrijskih Krnic čez Kanomljo, Gorenjo Trebušo in Šentviško Planoto. Ta motiv naj bi označeval romarsko pot na Sveto Goro in sporočal romarjem, da pod to streho lahko dobijo prenočišče.
Ob poti, ki pelje na Vojskarsko planoto stoji domačija Pr Ivaniš. Na njej je ohranjena še delujoča kmečka kovačija. Danes zanjo skrbi Sandi Bončina – vnuk zadnjega kovača Henrika na tej kovačiji.
Klame so prav poseben kraj v Kanomlji. Obiskovalec mora imeti več pogojev, da si jih lahko ogleda. Lepo vreme, ne sme te biti strah in izbrati je potrebno pravi čas v letu, da ni veliko vode. Ko si v Klamah pozabiš na zunanji svet, in se prepustiš naravi, ki ti ponuja paleto kamnitih skulptur, saj v dolžini dveh kilometrov lahko najdeš veliko mineralov in fosilov. Približno na polovici soteske nas preseneti brezno, kjer reka ponikne in pride na plano nekaj kilometrov nižje pri domu Ribičev.
V neposredni bližini ob cesti na Vojsko si lahko ogledate eno najlepših zbirk fosilov in mineralov v Sloveniji. Lidija Klemenčič z veseljem pokaže zbirko, ki jo je uredil njen pokojni mož Janez.
Ciril in Sandra Rupnik, priznana čebelarja, pridelujeta med, za katerega sta prejela že celo vrsto zlatih priznanj.
Kanomlja je med drugo svetovno vojno plačala svoj davek in o tem pričajo spominska obeležja V Brd, na Žirivčkovi planini, V spodnjem Belem Brd, v zgornjem Belem Brd, Pri Šinkovcu in na Marožicah.
V Kanomlji pa je poleg naštetega tudi veliko pohodnih poti, ena takih je krožna pot mimo točk kulturne in naravne dediščine. Obenem kraj nudi možnost kolesarjenja, teka, nordijske hoje, skratka vse kar nam nudi neokrnjena narava.
Domačija Šturmajce
Julijan Petrič
M: 041 919 431
Čebelarstvo Rupnik
Ciril Rupnik
M: 041 475 309
Kovačija Pr Ivaniš
Sandi Bončina
M: 031 392 903
Minerali in fosili
Lidija Klemenčič
M: 041 984 407
